A varijetet

Uvodna reč na slovenačkom jeziku:

Tradicionalna glasba prekmurskih Slovencev. Posnetke je naredil Béla Vikár.

Komentarji posnetkov: dr Marija Klobčar.

Zapisi pesmi, ki jih je leta 1898 v Tišini v Prekmurju posnel madžarski raziskovalec Béla Vikár, razkrivajo del pesemske dediščine najvzhodnejšega dela, kjer živijo Slovenci. V času nastanka teh posnetkov je bilo to območje kot Slovenska okroglina del Kraljevine Ogrske. Po 1. svetovni vojni je bilo razdeljeno na Prekmurje, ki je danes del Slovenije, in Porabje, ki pripada Madžarski.

Na koncu 19. stoletja Madžarsko Etnografsko Društvo je dalo pobudo za zbiranje in raziskovanje tradicionalne kulture manjšin, ki živijo na področju Kraljevine Ogrske. Vikárjevi posnetki spadajo v ta proces. Moramo omeniti, da Vikár na kartoteki, ki se hrani v madžarskem Etnografskem Muzeju (Néprajzi Múzeum), za jezik tam živečih Slovencev uporablja besedo „vend“ (vendski). Kljub temu, da so za tišinske posnetke vedno znali, (en del transkriptov, ki se nananša na voščene valje ter zapiski z zeleno tinto so od samega Bartóka, najverjetneje sredi 1930-ih), prvič se je z njimi kot raziskovalec ljudske glasbe znanstveno ukvarjal Vujičić, ki se je osredotočil na analizo južnoslovanskega konteksta melodij. Zbrano gradivo ima za Slovence izjemno dokumentarno in kulturno vrednost: gre za najstarejše zvočne posnetke ljudskih pesmi v slovenskem jeziku, ti zvočni zapisi pa s svojo jezikovno podobo in s svojo vsebino hkrati kažejo družbene razmere med Ogrskimi Slovenci ob prelomu stoletja.

Območje med Muro in Rabo, kamor sodijo tišinski posnetki, je zaznamovano s prekmurskim narečjem, ki je imelo v času snemanj v Tišini že več kot stoletno tradicijo prekmurskega regionalnega knjižnega jezika. Posnete pesmi tako na glasoslovni kot na leksikalni ravni ob tem kažejo tudi vplive sosednjih narečij in jezikov, s katerimi so se Prekmurski Slovenci srečevali med sezonskim delom, in skromne vplive slovenskega zbornega jezika, s katerim so se srečevali preko slovenske literature. 

Presoja jezikovne točnosti transkripcij tišinskih zapisov je zato zelo relativna: v posamičnih pesmih se srečujemo z različnimi refleksi za določene glasove, ponekod pa so razlike celo znotraj posamičnih pesmi. To lahko izraža različna prepoznavanja glasov ob transkripciji, prav gotovo pa tudi različno stopnjo dialektalnosti pri petju posamičnih pesmi ali celo znotraj njih. Transkripcije zato večinoma ohranjajo avtentičnost Vuječićevih zapisov: jezikovno poenotenje zapisov bi namreč odpravilo sledi medkulturnih stikov, ki jih posnetki izražajo, ali pa spremenilo dojemanje govorice, ki jo je leta 1898 v svetu neznani Tišini v Prekmurju za madžarsko govoreči svet in za potomce na voščene valje ujel Béla Vikár.

NM-MH 1224a

NM-MH 1225a

NM-MH 1225b

NM-MH 1224c

NM-MH 1223a