A VARIJETET

Ljudska glasba prekmurskih Slovencev. Posnetke je naredil Béla Vikár. Komentarji posnetkov: dr. Marija Klobčar.

Zapisi pesmi, ki jih je leta 1898 v Tišini v Prekmurju posnel madžarski raziskovalec Béla Vikár, razkrivajo del pesemske dediščine najvzhodnejšega dela, kjer živijo Slovenci. V času nastanka teh posnetkov je bilo to območje kot Slovenska krajina del Kraljevine Ogrske. Po 1. svetovni vojni je bilo razdeljeno na Prekmurje, ki je danes del Slovenije, in Porabje, ki pripada Madžarski.

Na koncu 19. stoletja je Madžarsko etnografsko društvo dalo pobudo za zbiranje in raziskovanje tradicionalne kulture manjšin na območju Kraljevine Ogrske. V okvir teh prizadevanj spadajo tudi Vikárjevi posnetki . Omeniti velja, da Vikár na kartoteki, ki se hrani v madžarskem Etnografskem muzeju (Néprajzi Múzeum), za jezik tam živečih Slovencev uporablja besedo „vend“ (vendski). Tišinske posnetke so v madžarskem okolju sicer poznali (en del transkripcij, ki se nananšajo na voščene valje, ter zapiski z zelenim črnilom so od samega Bartóka, najverjetneje iz sredine tridesetih let 20. stoletja), vendar se je z njimi kot raziskovalec ljudske glasbe prvi znanstveno ukvarjal Vujičić, ki se je osredotočil na analizo južnoslovanskega konteksta melodij. Zbrano gradivo ima za Slovence izjemno dokumentarno in kulturno vrednost: gre za najstarejše zvočne posnetke ljudskih pesmi v slovenskem jeziku, ti zvočni zapisi pa s svojo jezikovno podobo in s svojo vsebino hkrati kažejo družbene razmere med Ogrskimi Slovenci ob prelomu stoletja.

Območje med Muro in Rabo, kamor sodijo tišinski posnetki, je zaznamovano s prekmurskim narečjem, ki je imelo v času snemanj v Tišini že več kot stoletno tradicijo prekmurskega regionalnega knjižnega jezika. Posnete pesmi tako na glasoslovni kot na leksikalni ravni ob tem kažejo tudi vplive sosednjih narečij in jezikov, s katerimi so se Prekmurski Slovenci srečevali med sezonskim delom, in skromne vplive slovenskega zbornega jezika.

Presoja jezikovne točnosti transkripcij tišinskih zapisov je zato zelo relativna: v posamičnih pesmih se srečujemo z različnimi refleksi za določene glasove, ponekod pa so razlike celo znotraj posamičnih pesmi. To lahko izraža različna prepoznavanja glasov ob transkripciji, prav gotovo pa tudi različno stopnjo dialektalnosti pri petju posamičnih pesmi ali celo znotraj njih. Transkripcije zato večinoma ohranjajo avtentičnost Vuječićevih zapisov: njihovo jezikovno poenotenje bi namreč odpravilo sledi medkulturnih stikov, ki jih posnetki izražajo, ali pa spremenilo dojemanje govorice, ki jo je leta 1898 v svetu neznani Tišini v Prekmurju za madžarsko govoreče okolje in za potomce na voščene valje ujel Béla Vikár.

NM-MH 1224a

NM-MH 1225a

NM-MH 1225b

NM-MH 1224c

NM-MH 1223a