002. Po breigi lejče
Registracioni broj: NM-MH 1225a
Naslov: Po breigi lejče
Mesto: Tišina/Csendlak
Pevali: Franc Džuban (45 g.)
Datum zapisa: 1898
Zbiralec: Bela Vikar (Vikár Béla)
Komentar: Bogastvo pesemskega izročila med Muro in Rabo preseneča s
povezanostjo z naravo. Ta povezanost izraža brezskrbnost, značilno za mladino, hkrati pa
ohranja sledi življenja, povsem odvisnega od zemlje, daleč od vpliva mest in velikega sveta.
V izražanju bližine z naravo najbolj preseneča povezanost z motivom ptice: ta motiv
zaznamuje različne pesmi – od ljubezenskih do pripovednih in celo vojaških, oponašanje ptic
je prišlo tudi v otroško izročilo. V naboru tišinskih posnetkov se motiv ptice navezuje na
razgibani gričevnati svet, drugačen od prostranstva, kamor je umeščena Tišina, pridruži pa se
mu za to okolje dokaj redka podoba, podoba lovca. Simbolni pomen ptice se tako v pesmi
sooča z realnostjo, s trdo vsakdanjostjo, v kakršno so mladi stopili s poroko. Zapis je bil
objavljen v zbirki (št. 3).
NOTE
BESEDILO
Po bregi lejče, po bregi lejče
edna žuta žunica,
ledraleluja,
ledraleluja,
edna žuta žunica.
Za njou mi hodi, za njou mi hodi
eden mladi jagriček,
ledraleluja,
ledraleluja,
eden mladi jagriček.
Ne srelaj mené, ne strelaj mené,
jaz te hočem povučit,
ledraleluja,
ledraleluja,
kak se moreš oženit.
Staro babo si ne vzemi,
ona puna krejganja,
ledraleluja,
ledraleluja,
ona puna krejganja.
Mlado vdovo si ne vzemi,
ona puna joukanja,
ledraleluja,
ledraleluja,
ona puna joukanja.
Le deklino, le deklino.
ona puna veseljá,
ledraleluja,
ledraleluja,
ona puna veseljá.
ROKOPIS
